Moj narcistični “objem”

Hei,

Danes pa objavljam malo drugačen zapis. Kar nekaj časa sem razmišljala ali naj se ga sploh lotim, ker se dotika moje osebne izkušnje….pa vendar se mi zdi prav, da delim tudi tiste malo bolj, na prvi pogled zoprne teme, o katerih se morda ne govori toliko.

Že nekaj časa nazaj sem pisala o dogodkih, ki so se mi zgodili nekaj let nazaj. Če želiš prebrati nekaj o njih,  lahko prebereš moj zapis Tukaj in tukaj.

Začela bom na začetku.

Ko sem pred dvema letoma, dvema letoma in pol, končala s psihoterapijami, mi je moja terapevtka povedala naslednje: Maruša, začni delati na sebi. Spoznaj se, ugotovi kaj te veseli, za kaj se želiš boriti, predvsem pa najdi sebe.

Jaz naj začnem delati na sebi? Kaj zaboga to sploh pomeni?

Bila sem izgubljena in ta dva vprašanja sta me še dolgo preganjala… Enkrat tisti čas sem se odločila in začela na veliko pisati. O tem kaj me veseli in kaj bi rada v življenju dosegla. Vsak dan sem napisala nekaj stavkov, recimo to kaj rada delam, koga imam rada, zakaj mi je nekaj všeč…Začela sem razmišljati o sebi. Začela sem se spraševati o svojih vlogah (žena, mama, hčerka, sestra, uslužbenka…), ki jih imam in sem jih imela v svojem življenju. Kako reagiram na določene stvari, kaj me po domače povedano vrže iz tira, da potem komaj najdem pot nazaj…

V tistem času sem prebrala tudi nekaj knjig, ki mi pomagale razumeti zakaj se mi je zgodilo, kar se mi je. Prebrala sem knjigi Sanje Rozman, Zaljubljena v sanje in pa Strupeni starši (Dr. Susan Forward in Craig Buck), najbolj od vseh pa me je “zadela” knjiga V opoju narcisa (Loti Palmer).

Če ste kdaj prebrali to knjigo, potem veste o čem govori. Sicer je ta knjiga napisana z vidika ženske, ki je v razmerju z narcisom, vendar še vedno daje vpogled v svet človeka, ki ima kakršnokoli razmerje z narcisoidno osebo. Knjigo sem prebrala v nekaj urah. Na vsaki strani, z vsakim prebranim stavkom sem začela dojemati. To, da moram najprej ozavesti, kar mi je pred tem že povedala terapevtka, pa ji nisem mogla oz. znala verjeti.

Da sem doživela travmo. Da sem v njej živela leta in leta. In da na njo nisem imela vpliva. Do tistega trenutka. 

Odraščala sem v družini, kjer je bil eden od mojih staršev narcis. 

S to ugotovitvijo sem nekaj časa živela, jo večkrat zavrgla, iskala razloge v sebi, se večkrat spraševala ali sem jaz nora, brskala po svojih čustvih, se borila z obupno željo po tem, da bi se opravičila in sprejela narcisa nazaj v svoje življenje. Verjemi mi, pomislila sem na vse te možnosti. Nekaj časa sem se tudi obtoževala, da sem kriva sama. In da sem neumna. Šla sem skozi vse stadije jeze, bolečine in obupa. Meseci so minevali, jaz pa sem kakšen dan pozabila, kaj me boli, kakšen dan sem bila jezna in maščevalna, spet drugi dan razočarana. Terapevtka mi je rekla, da je vse to ok. Naj prediham, se spomnim kdo sem, naj vizualiziram. Vse to se sliši noro smešno, vendar je pomagalo.

Začela sem razumeti. In želela sem razumeti zakaj se je to zgodilo. Zakaj je nekdo takšen kot je, zakaj sem bila rojena v takšno družino.

Za nekaj časa sem odložila to misel. Prenehala sem brati knjige za osebnostno ras in psihoterapevtske knjige. Pustila sem, da se misel v meni usede. Umirila sem se. 

Ker sem takrat res veliko pisala sem nekega dne začela sama od sebe pisati osnutek knjige. Nimam doktorskega znanja, da bi lahko nekomu pomagala z načini in koraki kako prepoznaš narcisa v svojem življenju, imam pa moč, da preko fiktivne zgodbe izrazim svoja čustva in dogajanje, ki se odvija v meni. Ko sem knjigo zaključila, ko sem spisala zadnji stavek, sem dobila občutek, da znova diham in da je iz mene padlo veliko breme. Spomnim se, da sem, ko sem natipkala zadnjo besedo, jokala. Po dolgem času sem jokala tako močno, da sem komaj dihala. V to knjigo sem dala vse svoje strahove, bolečino in ljubezen. In to je bil en del mojega zdravljenja.

Spet sem naredila en majhen korak v pravo smer.

In spet sem pustila, da se to usede v meni.

Med pisanjem te knjige sem se tudi sama precej spremenila. Ugotovila sem, da me nekateri ljudje, ki me obdajajo, vlečejo nazaj, da ne rastem, da sem samo v coni udobja in takrat sem začela tudi to spreminjati. Izguba nekaterih prijateljev me je močno bolela, še vedno me….

Ne dolgo nazaj pa sem odkrila knjigo Odraščanje ob narcisu (Dr. Claire Jack). Prebirala sem jo, glede na moj tempo branja, dolgo-mesec dni. Rok vrnitve knjige se je bližal, jaz pa sem spet ponavljala vzorec svojega obnašanja-ne trpinči se z besedami, dovolj si že pretrpela, obstaja nekdo, ki te bo rešil…. Ker pa sem se naučila kako prepoznam ta vzorec svojega obnašanja, sem se ustavila, vzela knjigo in jo prebrala do konca. In veš kaj?

Z vsako stranjo sem dobila potrditev tistega, kar sem globoko v sebi že vedela. Ranjena sem in samo na meni je, da se pozdravim. Nihče me ne bo rešil, nihče me ne bo pozdravil….nikogar ni. Pozdravim se lahko samo sama. 

Če greš tudi ti sama čez podobne travme, ali morda ob tem zapisu razmišljaš, da se je mogoče to zgodilo ali se dogaja tebi ti toplo priporočam branje te knjige. Če iščeš odgovore, jih boš našla. Verjemi mi. Tudi če morda ne bo vse črno na belem, boš razumela svoje stanje, ga boš znala prepoznati, ugotoviti zakaj je tako, ter vedla zakaj so narcisi takšni kot so.

Vedi pa nekaj, to lahko rečem iz svoje izkušnje- traja dolgo časa in prekleto težko je. Boli, izgubljen si, ne vidiš izhoda, želiš si, da tega ne bi naredil, iščeš bližnjice, upaš na čudež…. Zato najdi si oporo. Najdi svoje ljudi, ki ti bodo pomagali, da greš čez vse to, ne boj se jokati, govori naglas o tem, čeprav boš včasih zvenela “neumno in nerazumljivo”, žaluj… Vse to je del procesa, da najdeš sebe. Ne boj se pokazati, kdo si. Ne skrivaj se!

Zakaj takšen zapis?

Ker verjamem, da je med nami kar nekaj takšnih, ki so v razmerju z narcisom, lahko je to tvoj partner, starš, prijatelj, sorodnik….To niti ni pomembno. Pomembno je, da veš, da so takšni ljudje ranjeni in da to razumeš. Da najdeš način, kako lahko v takšnem odnosu preživiš, če si to res želiš, ali pa preprosto odideš iz njega, ko spoznaš da si brez njega boljši človek.  Karkoli izbereš je prav. Samo ne izgubi sebe.

Pazi nase draga moja…

Vedno,

Maruša